Jamarjenje na Stojni - 26.05.2013 Minulo soboto se klub slabi vikend vremenski napovedi po službi odpraviva nabavit prehrano nato pa,nabereva jamarsko opremo in se čeprav samo dva odpeljeva proti Prigorici do Bojana. Skupaj nato nadaljujemo mimo Mestnega vrha v gozdove Stojne do neraziskanega brezna. Oblačilo se je in še preden sva odprla razpoko v brezno je začelo deževati. Brez besed nadaljujeva z opremljanjem saj sva vajena že vsega, dobrega kot tudi slabega :) Pred nama je bil na začetku nevaren podor ter nato črna luknja pod nama.Kazalo je na lepo jamsko doživetje saj je bil odmev kar soliden. Spustila sva se v trideset metrsko vertikalo ter stopila na trdna tla brez nadaljevanja. Nič si nisva mogla pomagati tako pač je.Bilo pa je za tolažbo vsaj veliko lepe sige po stenah, ki sva jo poslikala ter izmerila jamo. Bojan je med tem pregledoval teren in nabral vrečo gob-mavrahov. Še je bil čas in bil je še dan ter obenem tudi dovolj volje za ogled še ene jame. Bojan nama je pokazal zanimiv vhod vodoravne jame. Sledil je pregled krajšega nadaljevanja, meritve in risanje. Bilo je že skoraj mračno, ko smo prišli do vrtne brunarice pri Bojanu. Večer smo preživeli ob ognju ter pečenju mesnih dobrot z gobami. Nedeljsko jutro je bilo deževno in poležavanje v koči je prijalo.Ob deveti uri se odločimo da gremo na teren si ogledamo še nekaj neraziskanih vhodov za prihodnje akcije in za zaključek obiščemo še Eleonorino jamo. Med potjo smo naleteli tudi na veliko skalo katera je stala na poti.Obvoziti jo je bilo sicer možno ampak v spolzkem nestabilnem terenu ni bilo časa za preizkušanje obenem pa dvajset kilometrov obvoza tudi ni kar tako.Torej odločitev "gremo naprej" in ni preostalo ni drugega kot da del skale odbijemo. Bili smo uspešni :) Še nekaj vožnje in parkiramo ter začnemo z nič kaj prijetnim iskanjem jame. Dež pomešan s snegom, dve stopinje nad ničlo s polnimi rokami opreme in z GPS-om v Bojanovi roki le uspemo najti vhod. Hitro smo stopili v zavetje vodoravne jame. Navlečemo nase potrebno opremo in že smo pregledovali vsak svoj kotiček jame. Le-ta nas je presenetila s svojo prostornino ter tudi z urejenostjo. V njej so lestve ter ponekod v kamen oziroma sigo vklesane stopnice.Tudi starejšo električno napeljavo za osvetlitev smo opazili po stenah.V jami smo se zadržali lep čas saj se nikomur ni mudilo iz jame v deževen dan. Vremenske razmere so se umirile in odpeljali smo se na odlično kosilo, ki ga je pripravila Bojanova mama.Po uri sedenja in klepeta na soncu je prišel čas za slovo in odhod proti domu. Z Alojzom sva med vožnjo domov obudila spomine na pametno izkoriščen vikend.