Dolenjski jamarski tabor - 08.10.2016 Minuli konec tedna (7. – 9. oktober) se je odvijal po več letih prekinitve Dolenjski jamarski tabor, ki so ga sestavljali jamarji iz JK Novo mesto, JK Brežice, JK Kostanjevica na Krki, DZRJ Ribnica, Belokranjski JK Črnomelj in JK Krka. Zadnji tovrstni tabor je bil leta 1996 in čas je že bil, da obudimo tradicijo. Številne priprave so se začele že mnogo prej. Delavni odbor je bil sestavljen iz predstavnikov treh klubov (JK Brežice, JK Novo mesto in JK Krka), ki so bili tudi glavni pobudniki tabora. Za letošnjega glavnega organizatorja je bil izbran in potrjen naš klub, saj ravno v letošnjem letu praznujemo svojo 10. obletnico delovanja in se nam je zdel tabor kot idealen zaključek Našega leta. Gonilna sila organizacije Leopold B. je imel tako ves čas polne roke dela, saj so se prve priprave pričele že konec avgusta: iskanje in ogled primerne lokacije, oblikovanje in pošiljanje vabil društvom, dogovori o organizaciji dogodka znotraj kluba, pisanje prošenj za finančne donacije, iskanje predavateljev in inštruktorjev, izdelava predstavitev, priprava zanimivih jamarskih igric, izdelava majic, itd.. Za kraj izvedbe smo izbrali zavetje gozdov blizu Stojne, kjer na samem stoji gozdarska koča, v neposredni bližini pa se nahaja odlična stena za učenje vrvne tehnike. Steno smo prehdodno očistili že na prejšnji akciji. Jamarsko obarvan konec tedna se je začel že v petek dopoldan, ko sta se proti Stojni odpeljala prva jamarja z dodobra naloženim kombijem, polnim jamarske opreme, nakupljene hrane in pijače ter ostale »krame« za prijetnejše tri-dnevno bivanje. Med drugim sta morala označiti tudi pot do koče, potem pa ju je čakalo pospravljanje in urejanje koče oz. dveh koč. Pozno popoldan pa so začeli prihajati prvi jamarji. Proti večeru smo ob polnih želodčkih dobrot s plošče prisluhnili besedam JK Brežice, ki so nam predstavili nekaj fotografij in video posnetkov o letošnji odpravi v Črni gori. Naslednji dan smo se po jutranjem posvetu mentorjev in zajtrku razdelili v tri skupine: eno začetno in dve nadaljevalni (opremljanje jam in snemanje poškodovanca). Začetni nivo se je seznanil z jamarsko opremo, se naučil najosnovnejše vozle, ki jih uporabljamo pri svojem delu, nato pa so v steni začeli svoje prve korake. Ena izmed nadaljevalnih ekip je začela s predstavitvijo pravilnega opremljanja jame. Učili so se »zabijanja« svedrovcev in zateznih sider, ki jim jamarji pravimo »fiksi«. V steni jim je mentor nato pokazal še praktični prikaz opremljanja in najbolj zagrizeni so svoje pridobljeno znanje lahko preizkusili v steni. Na drugi strani stene so se jamarji učili in ponavljali tovariške pomoči, snemanja poškodovanca z vrvi z uporabo dolge popkovine in »dyname«. Čas je hitro tekel in sledilo je kosilo; okusen jamarski golaž, ki ga je pripravil naš član Bojan. Ko so bili želodčki siti, sta začetnika ponovno z jamarjem krenila proti steni, vaditi prehod čez sidrišče. Preostali jamarji pa so v koči poslušali zanimivo predavanje dr. Mihe Čekada o izpolnjevanju zapisnikov in dokumentiranju jam. Proti večeru smo se prepustili jamarskim vragolijam: pripravili smo tekmo v »žemarjenju« in premagovanju »ožinarja«. Smeha, ki sodi zraven je bilo obilno, še posebno pri »ožinarju«, saj se je marsikdo zataknil. Sledila je »kraljevska« večerja, saj nam je Mima spekel odojka, manjkalo ni niti doma varjeno pivo člana JK Kostanjevica na Krki. Pripravljene so bile tudi različne predstavitve in krajši filmčki. V nedeljo se je kar nekaj jamarjev žal poslovilo, ostali smo samo še najbolj vztrajni. Odločili smo se, da preizkusimo program Lidar še v praksi. Na teren smo se odpravili kar v neposredni bližini koče in pregledali nekaj udornic, pri čemer smo bili zelo uspešni. Našli smo kar štiri objekte, katerim smo »pobrali« koordinate in se po pregledu terena vrnili nazaj z jamarsko opremo za raziskovanje. Štirje jamarji smo se odpravili raziskati najdene jame, dva sta se določila za pregled terena. En vhod v jamo smo morali še razširiti, za registracijo smo uspeli izmeriti in izrisati tri jame, od katerih je vsaka zanimiva na svoj način. Po kosilu smo se odločili, da se razdelimo v dve skupini, eno je čakalo še preostanek čiščenja koč, druga si je odšla ogledat objekte in »pobrala« koordinate za nadaljnje akcije, ki nas nedvomno še čakajo na tem koncu. Bilo je pozno popoldne, ko smo le uspeli vse pospraviti, napolniti kombi, zakleniti koče in se posloviti od čudovitega vikenda.