Taborjenje v Beli krajini - 01.05.2019 Leto je naokoli in zopet je prišel mesec maj in z njim že tradicionalno klubsko taborjenje, tudi tokrat v Beli krajini. V torek dopoldan smo izvedli nabavo in nato se Maja, Jani, Robi in Leopold v poznem popoldnevu dobimo v gozdovih Gorjancev. Plan je bil da postavimo taborni prostor in raziščemo najbolj oddaljeno brezno. Ker pa nam je dež prekrižal načrte je raziskovanje brezna padlo v vodo. Ravno tako ni nobenemu dišalo postavljanje šotorov v dežju, zato smo izjemoma izkoristili možnost nastanitve v gasilskem domu PGD Rožič vrh. Noč je bila še mlada in ogled črne človeške ribice pri izviru v Jelševniku je bila prava izbira. Preko IR kamere smo tako preko ekrana opazovali živahno dogajanje v vodi. Da bi kar najbolj izkoristili naslednje dneve je bila budilka ves čas nastavljena na 6:00. Vsi udeleženi so se držali ure in zjutraj najprej planili na hrano ter se nato pospešeno odpravili raziskovanju novim jamam naproti. Prišla je še Tanja saj je hotela z nami praznovati praznik dela in se pridružila Leopoldu in Maji. Ekipa je po daljšem dostopu navkreber raziskala zato malo krajše brezno brez posebnosti. Medtem so Robi, Jani in Žan pričeli z odpiranjem ozkega vhoda v brezno. Čakalo jih je veliko dela in po vrnitvi prve ekipe se je le-ta odločila da pregleda še dve jami. Ena od teh se je končala pri skromnih osmih metrih globine, naslednje pa jim ni uspelo najti. Vegetacija je naredila svoje ravno tako pa tudi napačna številka ene od koordinat. Po vrnitvi se tako do iskane jame odpravita Žan in Jani ostali pa se lotimo merjenja nove odprte jame. Tudi tukaj se je vse hitro končalo. Med tem se je od nas poslovila Tanja in tako ni imela nič od praznovanja. Ostali se po raziskani jami dobimo na zasluženem kosilu sredi gozda. Pridružil se nam je še novopečeni član kluba Jože Fir, ki je tudi udeleženec jamarske šole. Dan se je nagibal proti večeru in za raziskovanje je zmanjkalo dneva. Dobro uro časa je bilo namenjeno še ogledu izvira Krupe in bližnje okolice. V pričakovanju naslednjega dne se kmalu odpravimo spat. V četrtek ob sedmih zjutraj že siti, opremljeni pričakamo Janeza, se odpeljemo do prepihanega vhoda pri Tanči Gori.Takoj pričnemo z odkopavanjem in širjenjem vhoda. Ker pa je vhod v brežini prometne ceste poskrbimo tudi za promet in varnost s postavitvijo trikotnikov. Po eni uri ugotovimo da bo dela veliko ravno tako spremljamo nevaren promet saj mimo nas drvijo domačini kot tudi policisti, kriminalisti, ki se ukvarjajo z migranti. Mimo nas je šel tudi poln avtobus migrantov ki so jih peljali na mejni prehod Petrina. Leopold in Janez sta se glede na število ljudi na kupu ločila od ekipe in pregledala nekaj lokacij z jamami. Izmerila sta brezno v katerem je bilo žal več odpadkov. Po vrnitvi iz jame sta pripravila vse potrebno za kosilo, spekla dobrote in poklicala delavno ekipo ki je ves čas delala ob cesti. Iz prepihane ožine so Jani, Robi, Žan in Maja ruvali kamenje in razbijali skale ter se v tem času prebili okoli tri metre globoko. Dan je bil za vse lepši ko se se do sitega najedli in bi najraje kar obsedeli na soncu. Ampak, jamarji ne znamo mirovati in ekipa kateri se je pridružil Jože se vrne na delovišče. Starešini pa se odpravita na pohod do novega brezna. Dostop je bil res strm in oba sta bila natovorjena z obilico opreme saj je Janez kot optimist računal na globino. Opremljanje blatnega brezna se je končalo na 40m globine, kjer ju je čakala podrtija spranih skal med katerimi sta se tlačila v zaprta nadaljevanja. Ker je bilo konec vseh upov sta zmerila in izrisala vse dosežene rove in ob mraku skozi vhod brezna ugledala prve zvezde na nebu. Tudi ekipa mlajših se je utrudila in zaključila s širjenjem na štirih metrih globine in tukaj se še vrnejo saj prepih obeta. Za Janeza in Leopolda se je s tem dnem tokratno taborjenje zaključilo, ostala je le še mladina. Zadnji dan jamarskega tabora je opisala Maja. Pospravili smo bivalni prostor in se z gasilci dogovorili da jim ob priliki v obliki predavanja predstavimo klubsko dejavnost. Vreme je kazalo, da bomo z raziskovanjem zaključili a se kljub temu odpravimo proti breznu nad Črmošnjicami. Ko smo se približali še ne raziskani jami, je bilo vseeno potrebno počakati, da je dež malce ponehal. Ko se je ploha umirila, smo pripravili opremo in se odpravili do jame. Pričakalo nas je lepo brezno, v katerega smo se podali zelo previdno, saj je bil vhod v jamo na sredini prekrit s skalo, ki je nismo mogli odstraniti. Jani je opremil jamo, takoj za njim sem se z merilno opremo v brezno podala jaz. Brezno se je vedno bolj širilo, opazila sem tudi nekaj netopirjev. Ogledala sva si jamo in pričela z merjenjem in izrisovanjem.Jani je preveril, če ima jama še kakšno nadaljevanje, vendar prepiha in lukenj, ki bi se nadaljevale, ni bilo videti. Na dnu je bilo veliko žab, ter okostje večje živali. Stene so bile prekrite s sigo z manjšimi svetlečimi kapniki. Ker sta bila fanta precej utrujena od prejšnjega dneva, sem smer razopremila jaz, onadva sta mi pa pomagala preveriti, ali imam vse podatke za izdelavo zapisnika za jamo.Vesela sem, da smo se kljub manjšemu številu članov na taboru imeli zelo prijetno in da smo z velikim veseljem do jamarstva lotili podvigov. Da smo kljub napornim podvigom uspeli ostati nasmejani in sproščeni. Seveda pa sem hvaležna tudi, ker v jamah vsakič doživim nekaj novega in pridobim novo znanje.Komaj čakam naslednje jamarske podvige :) L.B. in M.L.