Izpiti JZS-Sežana - 07.09.2019 Jeseni žanjemo, kar smo sejali spomladi! In ker smo bili pridni vse poletje, smo se lahko veselili. V začetku marca smo nekateri s trenutnim navdihom, drugi z dolgoletno željo izkoristili povabilo Jamarskega kluba Krka k vpisu v jamarsko šolo. Najrazličnejše predstave smo imeli, kaj nas pravzaprav čaka na samem tečaju in tudi v jamah, večina se namreč do takrat prav po jamarsko še ni podala vanje. Presenečenje je bilo veliko, k sreči prijetno, čeprav brez strahu in dolžnega spoštovanja do matere narave ni šlo. Jamarji so nas naučili vozle, pa spuščanja po vrveh dol in plezanja nazaj gor (kakopak). Potem so nas čiste in dišeče v opranih oblekah gnali v temne globine, na plano smo se privlekli blatni, o telesnih vonjavah raje ne bi, pa zelo utrujeni, a nasmejani do ušes. Za treninge smo namenjali ure ob koncih tedna, a službene in druge obveznosti niso vsem bile naklonjene novemu hobiju, sem ter tja nam je ponagajalo še vreme, a peščica je natrenirala dovolj, da sta vodja izobraževanja Žan Stariha in predsednik jamarskega kluba Leopold Bregar prižgala zeleno luč, da se udeležijo jesenskega roka izpitov Jamarske zveze Slovenije (JZS). Irena Hren in moja malenkost sva se prijavili na izpit za naziv jamar pripravnik, Maja Lokar in Robi Maren za naziv jamar. V soboto, 7. septembra, smo se že navsezgodaj zjutraj podali v Sežano. Letos je JZS poostrila pogoje in postavila zahteven izpitni poligon, kjer smo morali pokazati in povedati vse, kar znamo. Inštruktorji niso dopuščali napak, kar je seveda tudi prav, saj vendarle gre za našo varnost, in nesreča, kot smo lahko videli to poletje, se lahko pripeti še tako zelo izkušenemu jamarju. Najprej nas je najprej pričakal pisni del izpita. Z ogromno znanja (in menda polngceglci v rokavu za moralno pomoč) nas je vseh 21 prijavljenih kandidatov iz vse Slovenije uspešno opravili prvo stopničko. Po odpisani teoriji smo se spravili v kombije, ki so nas popeljali do bližnjega kamnoloma. Stena je bila visoka, za kar je bilo trem našim bolj malo mar, tisto, ki piše tole poročilo, pa je, priznam, stiskalo v trebuhu. Najprej smo se pri inštruktorju Damijanu Šinigoju, s katerim smo nedavno plezali po jami Čeganki, preverili, da znamo vse vrvi prav zavezati, nato sva se z Ireno podali na lestvice, ki bolj ali manj izginjajo iz jam, a znanje nikoli ni odveč. Inštruktorja Marko Erker in Zdenko Rejec sta naju še nekoliko dodatno podučila, hkrati pa je bila prva naloga in seznanitev s steno kamnoloma uspešno pod streho. Na drugem koncu kamnoloma se je slišalo ritmično pritrkavanje, ko sta med drugimi Maja in Robi v steno zabijala svedrovec. Kandidati za jamarje so imeli obsežnejši izpit, saj so morali opraviti še prikaz znanja iz dokumentiranja jam, varstva jam in opremljanja smeri. To naju z Ireno še čaka ... In tako smo hodili od točke do točke, spremljali druge kandidate in si za uho pisali pripombe inštruktorjev. Veliko kandidatov si je z zanimanjem ogledovalo izpit iz prve pomoči, kjer zdravnica in jamarska reševalka Tina Bizjak ni dopuščala napačnih odgovorov in slabo imobiliziranih nog in rok. Da so bile okoliščine še nekoliko bolj otežene, je poskrbelo vreme, ki se je spreminjalo prav po aprilsko. Za vzpodbudo nas je v Sežani sprejelo sonce, nato so se pripodili nevihtni oblaki in smo se skrivali pod napetimi ponjavami. Nekaj nesrečnežev pa je ravno takrat viselo v steni in so na vrh prikobacali premočeni do kosti. Na vrhu stene nas je sprejel jamarski inštruktor z rožički na čeladi Marko Zakrajšek, a se je izkazal za prijaznega “kozoroga”, ki je s svojimi zabavnimi pripombami uspešno odganjal nelagodje in tremo. Ko sta bili smeri prosti, sem se podala v globino. Pod budnim očesom jamarja Roberta Reharja sem se počasi in previdno spustila do prvega sidrišča, do drugega in tretjega je že šlo nekoliko hitreje in kaj kmalu sem bila na trdnih tleh. Potem pa še po vrvi navzgor do drevesa, ki sem ga prav z veseljem objela in skočila na trdna tla, saj sem bila le še korak do opravljenega izpita. Še kolega iz drugega kluba sem v igranem prizoru poškodovane glave in gležnja dobro povila in nato sva vlogi obrnila in tako je tudi Tina odobrila, da lahko postanem jamarka pripravnica. Irena, ki je s prvo pomočjo že uspešno opravila, se je medtem spopadla s steno, ki je bila zanjo mala malica, kot pajkec je odplezala dol in gor. “To je bil najboljši del izpita,” je vsa nasmejana poudarila. Vodja izobraževalne službe pri JZS Klemen Mihalič in predsednik JZS Igor Benko sta nam podelila priznanja in zaželela uspešno in varno obiskovanje jam. Kolegi za nazive jamarji so medtem še “švicali”. Dan je že počasi začel jemati slovo, ko je še Maja med zadnjimi razopremila steno, sledila je še slovesna podelitev priznanj novopečenim jamarjem. Še nekaj pospravljanja na poligonu, pomenkovanja, načrtovanja obiskov novih jam, nato pa smo veseli, a pošteno utrujeni “odpujasli” domov. S.S.