Dihalniki v Šici - 13.03.2010 Že nekaj let je minilo od dne, ko smo v Cegelnici izvedli zadnjo delovno akcijo. Takrat so se v dihalniku nad Bobnovo jamo izvajala čistilna dela do globine dvanajstih metrov. Na dan smo spravili veliko zemlje, grušča in skal, a kljub temu se nam v dveh dneh trdega dela ni uspelo prebiti skozi ožino, kjer nas je čakala "jeklena lomilka". Tam je že debelih 10 let ... Preteči je moralo pet let preden smo se zopet začeli resneje pogovarjati o še eni delovni akciji. Med tem časom se je žal marsikaj spremenilo, saj nam je naraščajoča voda zopet zatrpala vhod z blatom in kamenjem. In se je začelo. V soboto 13.3.2010 zjutraj se je tja odpravila številčna ekipa zagnanih jamarjev. Nekateri so bili tam prvič in so bili nad zamašenim vhodom vidno razočarani. Za lažji zagon je bila potrebna kratka obrazložitev zgodovine in plana dela za naprej. Zagnanost je bila kmalu večja, kljub vsemu kar nas je še čakalo. Za lažje delo smo si pripravili delovni oder in vse potrebno za izvlek vseh predvidenih in nepredvidenih ovir. Sledilo je odkopavanje, ki je potekalo počasi a konstantno. Ekipe so se menjale in ločevalna kupa zemlje in kamenja sta se vztrajno večala. Pod nami je kmalu zazijala luknja, katero sta zapirali le še dve veliki skali, ki pa smo ju na dan izvlekli brez večjih težav. Nasmeh prisotnih ni trajal dolgo, saj je za tem sledil težji del. Na globini desetih metrov nas je namreč zopet čakal čep kamenja in blata. Odkopavanje in izvlek materiala iz ozkega brezna je potekalo težavno in počasi. Kljub temu smo do poznih popoldanskih ur izvlekli še kar nekaj veder in skal. Pogled na rezultat osemurnega trdega dela je bil več kot zadovoljiv. Z delom se je nadaljevalo naslednji dan, 14.3.2010. Ekipa zbranih je bila na nedeljsko jutro bistveno manjša od prejšnjega dne. V dihalnik sta se spustila Leopold in Urban, ki sta nadaljevala z odkopavanjem, vedra pa je z vrvjo na dan vlekel Frenk. Delo je bilo zaradi pomanjkanja prostora res težavno. Za lažje delo smo morali ožino razširiti, saj delo ni bilo več mogoče. Pridružila sta se še Aleš in Darko, ki sta zamenjala utrujeni del ekipe. Okrepljeni z novimi močmi se je trdo delo nadaljevalo do poznega popoldneva. Utrujenost članov je za konec dneva nagradil preboj skozi ožino na dvanajstih metrih. V majhni dvoranici je bila še vedno k steni prislonjena "jeklena lomilka", katere je bil najbolj vesel Darko. Dihalnik smo za zaključek dneva še izmerili in izrisali. Odkopani vhodni del imamo sedaj pripravljen na saniranje z betonskimi cevmi do globine petih metrov. Zagretost članov, ki so sodelovali, je pripomogla, da nam je v samo dveh delovnih akcijah uspeli uresničiti zastavljeni cilj. Na svetlo smo spravili okoli štiri kubične metre materiala.