Malikovec - 26.07.2020 Igra sonca in meglic je zgodaj zjutraj, ko smo se odpravili od doma, naznanjala, da se bo naredila čudovita nedelja, ki kar kliče po dogodivščinah v naravi. A ker je tudi kazalo, da bo vroče, smo se krški jamarji odločili, da se raje vsaj za kakšno minuto skrijemo v hladno podzemlje. V Semiču so za zaspance najprej poskrbeli s kavo, nato pa smo odrinili proti jami Malikovec, ki je ravno pravšnja za urjenje bolj ali manj izkušenih jamarjev. Tam je Žana, vodjo izobraževanja ter Sašo, ki nabira znanje, pričakala Tanja, inštruktorica in jamarska reševalka. »Izvoli štrik, tam je drevo, tam jama, opremi in se spusti v globino,« je bila Tanja jasna z navodili. In tako je pod njenim budnim očesom nastajala vpletena osmica, pa šestica z dvojno zanko, pa da so ploščice na steni obrnjene prav ter vse ostalo, kar spada k varnemu spustu v jamo in urjenju, da jamar pripravnik oziroma jamarka pripravnica postane prava jamarka. Nato sta se nam pridružila še kolega Mima in Lucija, ki sta spomnila, da sta na Smuku, ki se dviga nad semiško dolino, dve luknji za preveriti. Velja, smo se strinjali vsi prisotni, saj če kaj, pa radi odkrivamo nove jame. Včasih so dolge le nekaj metrov, a imajo pokazati izjemno jamsko okrasje, včasih se izkaže, da je brezno globoko tudi več deset metrov, spet drugič, da ni niti "j" od jame,vsi pa seveda upamo, da nekega dne odkrijemo nekaj sto metrov globoko podzemno krasotico.   V načrtovanju preostanka dneva k Malikovcu prihrumi motor. Pridruži se nam predsednik kluba Leopold, ki pa je imel na motorju dovolj prostora le za fotografsko opremo, s katero so nato nastale pričujoče fotografije. Že ko smo mislili, da ju ne bo, sta se oglasila še tečajnika Jože in Živa, da nabereta novo znanje. Saša je medtem s kladivom v rokah ugotavljala, kako najhitreje v kamen zabiti svedrovec. Saj je kar šlo, le nekoliko postrani, sta ocenjevala Žan in Leopold.  Nedelja se je prevesila v popoldne, ekipa je pospravila opremo v Malikovcu, del se je napotil domov, del v službo, del pa na kosilo k Žanovi mami. Nato pa je trojica v postavi Žan, Saša in Lucija slogu škrata Smuka smuknila še na hrib Smuk z lastnimi očmi in metrom ugotoviti, kaj je s prej omenjenimi vhodi. Prva je bila dolga manj kot deset metrov, koliko mora biti jama dolga, da si zasluži vpis v Kataster Jamarske zveze Slovenije, pa smo šli še do druge. Pogled v notranjost in laserske meritve so pokazale, da bo globoka dovolj. Čeprav imajo dame prednost, se je v jamo prvi podal Žan, za njim še Saša, Lucija pa se je zunaj otepala nadležnih komarjev. Brezence je ponudilo nekaj lepih kapnikov in ogromno blata. Žaba, mokrice, polži, pajki in še nekateri žužki so potrpežljivo prenašali človeško družbo, ki je premerila, popisala in zrisala skico jame. Po uspešni akciji se seveda prileže več kot zaslužena pijača, nato pa že po temi pot domov s prijetnimi mislimi na nove jamarske podvige.