Črna gora - 23.07.2010 23.-24.07.2010 Prvi dan mednarodne odprave v Črno goro se je začel s potovanjem iz Gradička pri Krki ob 18-00 uri. V poznih večernih urah smo se na avtocestnem počivališču Nadin 50km od odcepa za Paklenico, dobili z ekipo jamarjev iz velenjskega kluba. Pot smo skupaj s krajšimi postanki nadaljevali proti mejnemu prehodu Črne gore, kjer se je prehod malo zakompliciral, vendar so nam korektni cariniki dopolnili manjkajočo dokumentacijo za opremo in nam s tem omogočili nadaljevanje poti. Sledil je nakup manjkajoče opreme za tabor v katerega smo prispeli ob 13.00. Po prijateljskem stisku rok z že znanimi jamarji iz sosednjih držav bivše Jugoslavije, smo nadaljevali s postavljanjem tabora. Tabor je bil po našem prihodu precej bogatejši, saj je slovenska ekipa napeljala nujno potreben vodovod iz 100m oddaljenega in opuščenega zajetja, postavila tuš in kuhinjo ter WCja. Dan se je zaključil s prijetnim druženjem. 25.07.2010 Nedelja se je nadaljevala s pripravo drv in nadaljnjim urejanjem tabora ter planiranjem za prihodnje dni. Preostanek dneva je bil izkoriščen za potrebno nabavo prehrane in obenem za ogled mesta Nikšič ter njegovih znamenitosti. Najbolj zanimiv je zgrešeni objekt okoli ponora Slivlje, ki so zgradili v petdesetih letih. S tem objektom naj bi zagotovili večje poplave na nikšičkem polju, katere naj bi izkoriščali za potrebe precej nižje ležeče hidroelektrarne. Obzidani ponor so velenjski jamarji raziskovali pred tremi leti, vhodna vertikala meri zavidljivih 70m in se nadaljuje s 10m visokimi kaskadami.Trenutna raziskana dolžina jame meri cca. 500m, vendar raziskave še zdaleč niso zaključene.V tabor smo se vrnili ob mraku. 26.07.2010 Po planu dela se je ponedeljek začel z opremljanjem jame PT4 , Milutove jame in z raziskovanjem novega brezna poleg nje. Eden izmed naših članov se je skupaj z velenjskimi in srbskimi jamarji odpravil v že dobro poznano jamo PT4, kjer smo lansko leto zaključili našo odpravo. Njihov namen je bil opremiti jamo za nadaljnje raziskave. Skupaj so uspeli opremiti jamo približno 300m globoko, vse do manjše podorne dvorane. Naprej jim žal zaradi pomankanja opremljevalne opreme ni uspelo priti in po dobrih sedmih urah so se morali vrniti na površje. Dvanajst članska ekipa se je odpravila na težko dostopno območje Milutove jame. Tam smo se razdelili na dve ekipi. Prva je opremila omenjeno Milutovo jamo katero bodo kasneje raziskovali biologi, druga ekipa pa je imela nalogo raziskati novo jamo, po grobem opisu globoko le okoli 30m. Po sestopu na dno vhodne vertikale se je po porabljeni 100m vrvi izkazalo, da je jama presenetila z grobo ocenjeno globino 80m. Dno vertikale se nadaljuje z velikim meandrom, kateri zopet preide v večstopenjsko brezno, ki skupno presega globino 100m. Zaradi pomanjkanja vrvi smo z raziskovnjem za ta dan zaključili in nadaljevali s krajšo fotografsko akcijo. Ob prihodu na površje, nas je pričakalo sonce katerega je zelo na hitro zamenjal močan in dolg naliv s sodro. Premočeni do kože smo se v opremi strpali v kombi in se odpeljali proti taboru.