Črna gora - 27.07.2010 27.07.2010 Dan se je začel z dežjem, ki je naposled le ponehal. Zaradi premočene opreme katera se ni dovolj osušila, smo dan izkoristili za sušenje in čiščenje opreme. Ogledali smo si tudi staro mesto Kotor in se nato šli malo namočit v toplo morje. 28.07.2010 Končno je napočil veliki dan naše odprave, ko se je šest članska slovenska ekipa odpravila proti težko pričakovani jami, PT4. Skozi že dobro poznane dele smo hitro prišli in na globini 300 metrov pričeli z nadaljnjim opremljanjem jame. Kmalu je za nami prišla še trojica srbskih jamarjev, ki so se v jamo odpravili dobro uro za nami. Jamo smo uspešno opremili do delov, kjer smo lansko leto zaključili z raziskavami. Potem smo se odpravili v rov, za katerega smo mislili da še ni do konca raziskan. Po več metrih hitrega napredovanja in iskanja novih prehodov ter morebitnih novih delov, smo prišli do velike dvorane. Čeprav smo bili malce razočarani, ker so te dele jame odkrili že angleški jamarji, smo bili klub temu zelo navdušeni in presenečeni nad samo velikostjo dvorane. Po oceni znaša njena dolžina cca. 90 metrov, v širino pa seže čez 100 metrov. Posebnost te jame je tudi velika količina mivke, ki sega strmo po pobočju navzgor, nato pa preide v trdo blato. Čisto na vrhu pobočja se na drugi strani nahaja brezno v katerega odteka voda. Ta del jame smo ob vračanju razopremili, saj nameravamo naslednjič ubrati drugo smer. Sledil je še težak vzpon proti izhodu. Prvi smo svetlo luno ugledali ob 12.20, zadnji pa šele ob 6.00 uri zjutraj! 29.07.2010 Dnevu trdega dela je sledil dan počitka, ki smo ga namenili čiščenju povsem blatne opreme. Medtem ko smo čakali da se posuši, smo izkoristili sončno vreme in se odpravili na manjši izlet. S kombijema se nas je enajst članov odprave odpeljalo na krožno pot okoli Kotorskega zaliva. Peljali smo se mimo Risana, Tivata, Kotorja in vse nazaj do izhodiščnega cilja. Vmes pa smo si privoščili še kopanje v morju, ki nam je v vročini še kako prijalo. 30.07.2010 Po slabem tednu dni smo se nekoliko že navadili na črnogorski urnik, zato smo se v jame podali nekoliko pozneje. Razdeljeni v dve skupini, vsaka s svojo vodjo, smo krenili iz tabora okoli enajste ure. Prva skupina, ki je štela le tri člane, se je ponovno podala v Mojo jamo. Imeli so namen jamo na nekaterih mestih razširiti, vendar jim to žal ni uspelo. Skozi zadnjo ožino na globini cca. 150 metrov, se je uspel splaziti le en jamar, ki je sporočil, da se jama nadaljuje. Druga, precej večja ekipa, se je odpravila proti Sinji jami. Ker je bila jama že opremljena, smo dno jame dosegli precej hitro. Do konca smo opremili še 10m stopnjo, nato pa začeli z merjenjem jame in nabiranjem bioloških vzorcev. Jama je zanimiva že zaradi samega vhoda, ki meri cca. 15x30 metrov. Je ena izmed redkih jam, v kateri skoraj ne potrebuješ razsvetljave, saj sega dnevna svetloba navkljub globini 110 metrov vse do dna. Sledila je še krajša fotografska akcija zanimivega vhodnega dela jame. Jamo smo tudi razopremili. Medtem ko smo bili nekateri v jami, je manjša ekipa iskala nove jamske objekte. Predvsem zaradi neugodnega in slabo prehodnega terena, jim je uspelo najti le eno novo jamo. Sledil je še povratek v tabor na toplo večerjo.